Ne vem zakaj se mi zdi, a vendar sem prepričana, da so včasih družine lažje opravile nakup stanovanja, kot pa danes. Meni se mlade družine danes prav smilijo, ker enostavno zaradi tega, ker si ne morejo ustvariti lastnega doma, niso srečni, nimajo veselja do dela, počutijo se nemočne in videti te zgarane mlade obraze, ki delajo od jutra do večera in ne morejo priti do svojega doma je grozno.
Kako smo lahko prišli tako daleč, da si povprečna družina ne more več privoščiti nakup stanovanja, da ne more normalno zaživeti s tem, da oba hodita v službo. Poznam primer, kateri me žalosti, kako srečno zaljubljena sta bila kot mladi par, enostavno še nista čutila tega pritiska. Kasneje je ona zanosila, za silo sta si uredila dom pri starih starših, kateri so jih komandirali in iz obiska v obisk sem videla kako se spreminjata, kako se ne razumeta več, kako si gresta na živce. Bila sta toliko močna, da sta šla v nakup stanovanja in se za kreditirala oba na veliko.
Hotela sta nekaj svojega in to sta dobila. Potem pa so se začeli finančni problemi. Komaj sta shajala z denarjem čez mesec, spet sta bila eden na drugega živčna, nista si znala prisluhnit, vse zaradi finančne stiske, pa čeprav je denar šel za nakup stanovanja, za osnovno potrebo in ne za luksuz, na to nista niti pomislila.
Prišlo je tako daleč, da sta šla narazen, ker je bilo izrečenih preveč grdih besed v tej stiski. Danes živita vsak svoje življenje, otroka si podajata sem ter tja, se ne razumeta. In ko tako premišljujem vem, da bi njuna ljubezen uspela, če ne bi bil problem nakup stanovanja, če bi imela denar, če jima ne bi tako težko finančno. Tako je velika ljubezen uničena, ker mladi nimajo denarja, da bi normalno zaživeli. Grozno, kam smo prišli, da je nakup stanovanja, kot osnovna potreba postal čisti luksuz.