Dolgo časa mi je bila nosečnost nekaj precej tujega. Ko sem bil v najstniških letih me namreč to ni niti malo zanimalo, tako da se seveda nisem kaj preveč poglabljal v ta pojem. Več ali manj sem imel edino predstavo o tem, skozi razne filme, če je morda kdaj bila kakšna scena, kjer je bila kakšna ženska noseča. Tukaj pa se je praktično končalo, saj se več kot to, v nosečnost res nisem poglabljal. Z časom pa se je seveda vse spremenilo, kajti tudi midva s punco sva si želela otroke, ker sva bila dovolj stara. Takrat pa sem se moral seveda v to veliko bolj poglobiti in se na nek način prav pripraviti, saj sem predvideval, da bo to precej stresno in težko obdobje, ampak bo na koncu vse to vredno.

Na srečo pa nosečnost od punce ni bilo prvič, da sem bil tako blizu česa takšnega. Kakšno leto ali dve pred tem je namreč tudi moja sestra rodila, tako da sem lahko že takrat videl, kaj vse približno prinaša to obdobje. Zato sem vedel, da se bom moral tudi sam do neke mere pripraviti in pričakovati veliko različnih reči, nihanja počutja, razdražljivost in tako dalje.
No temu pa je res bilo tako, kajti počutje se je punci spreminjalo iz dneva v dan. Seveda pa je to čisto razumljivo, kajti nosečnost je lahko zelo neprijetna za ženske hormone. Sam sem se moral zato nekako naučiti, oziroma navaditi na to, kdaj moram dati punci nekaj prostora, mir in tišino, kdaj pa rabi mojo podporo. To je bilo namreč nekaj, kar je pogosto nihalo, ter velikokrat sploh nisem moral razbrati, ali me v nekem trenutku rabi, ali pa bi se moral kar še bolj oddaljiti. Na koncu pa je bilo seveda vse to vredno, kajti rodil se nama je prvi sin, kar je bilo neopisljivo. …

