Vsi se zagotovo strinjamo, da so gasilci osebe, ki žrtvujejo svoja življenja zato, da bi pomagali sočloveku. Resnično občudujem vse, ki so dan in nič na voljo za pomoč ljudem v stiski na vse mogoče načine in ponosna sem na veliko mladih, ki so prostovoljni gasilci po veliko društvih pri nas. Naša država je še posebej znana po količini društev, ki jih v marsikateri drugi državi nimajo.
Poznam tudi kar nekaj takih, ki so poklicni gasilci in si služijo svoj vsakdanji kruh z reševanjem in pomočjo ostalim. Eden takih je tudi moj prijatelj, kateremu srce zaigra, ko lahko priskoči nekomu na pomoč. Mislim, da moraš biti za to delo prav posebna oseba, ki jo vodi dobrosrčnost in dobrodelnost, da so gasilci osebe z velikim srcem in še večjim pogumom.
Spominjam se njegovega obnašanja še ko smo bili gasilci kot otroci in obiskovali različna tekmovanja. Najprej smo se morali redno zbirati in trenirati gasilske veščine in prav on je bil tisti, ki nas je vedno opominjal na vaje, našim vodjem iskal izgovore in opravičeval osebe, ki so manjkale. Vedno je priskočil na pomoč vsakemu, ki se je pojavil s kakšno težavo pa če je bila povezana z gasilskim društvom ali je imela opravka s šolo.
Ko smo se odpravili na tekmovanja je skupaj s svojo mamo vedno pripravil malico za na pot in jo nesebično delil z vsemi. Spodbujal je naš tekmovani duh in večkrat ponovil naloge, ki smo jih morali opraviti kot gasilci in to tako, da se sploh nismo zavedali, da se učimo in ponavljamo.
Ko ga danes vidim mi vedno zaigra srce, ker vem da v svojem delu zelo uživa, ker vem da so gasilci njegovo življenje in ker sem vesela za vse ljudi, ki jim lahko pomaga. Ima krasno ženo in 3 otroke, ki so ravno tako vzgojeni v duhu pomoči sočloveku in delanju dobrih dejanj.