Na pijači smo se pogovarjali kako je ena vodja manjše ekipe opazil da se med sodelavci vedno pogosteje pojavljajo nesporazumi in je najprej pomislil da bi bilo bolje če bi jasno razdelil naloge AA je hitro ugotovil da je težava še vedno ostajala enaka. Namreč sodelavci so imeli različne načine komunikacije in različne pričakovanja a vseeno je bil na koncu problem ta da je vsak svoj problem reševal sam.
Tako je enkrat probal coaching za skupine. Namreč pri takšnemu vrsto coachinga ni bil cilj da bi se določilo kdo ima prav in kdo dela narobe ampak mu je bil bolj pomemben poudarek na skupini kot celoti in ne način kako njeni člani sodelujejo med sabo. Tako je tudi coaching za skupine odprl vprašanje kako ekipa sprejema odločitve in če si člani upajo sploh povedati svoje mnenje pa tudi na kakšen način rešujejo nesoglasja in kje prihaja do vseh teh nesporazumov, pa tudi kako se odzovejo ko pride do napake. Že takšni odgovori na takšna vprašanja lahko hitro pokažejo zakaj določena težava vztraja čeprav so postopki na papirju vseeno urejeni. Tako na koncu pravzaprav coaching za skupine ne gre za neko izobraževanje ki jih nekdo predava ampak gre za znanje ki bi ga udeleženci naj usvojili, saj tudi je coaching za skupine bolj usmerjen v proces razmišljanja in vprašanja ter refleksije in iskanja rešitev ki so smiselne za konkretno skupino. Zato tudi coaching za skupine ni nekaj kar se pove kako mora ekipa delati ampak da skupaj ustvarijo strukturiran prostor kjer se lahko skupina sama spozna in prepozna vzorce svojega delovanja. Tako so tudi oni na koncu pravzaprav zelo izboljšali tudi odnose med sabo kar pa se je opazilo tudi pri vsakdanjem delu.
Prav tako so določili nov način reševanja konfliktov in spremenili način sestankov. Zato morda tudi je takšne vrste coaching bolj smiselen kot enkratna motivacijska delavnica še posebej če gre za cilj dolgoročnejše spremembe in sodelovanje. Navsezadnje ima vsaka skupina svojo dinamiko.