Lahko bi rekla, da sva naredila napako, ker sva otroku kupila premajhno posteljo. Ampak večina staršev, ko, je otrok še majhen kupi manjše ležišče, tako sva ga kupila tudi midva. Nastal pa je problem, ker on ni hotel spati v svoji sobi. Nikakor ga nisva mogla prepričati, da je to njegova sobica in da vsi otroci spijo v svojih sobah. On je vedno spal zraven naju.
Potem pa smo enkrat šli skupaj v trgovino s pohištvom, ker sva šla z možem kupit novo sedežno za dnevno sobo. Tam pa je sin videl večje otroško ležišče, ki mu je bilo izredno všeč. Obljubil je, da če bi imel pa takšno ležišče doma, pa bi sigurno spal v svoji sobi. Moram priznati, da je postelja bila res lepa, visoka in široka. To je bila postelja za odraslega človeka.
Z možem sva se pogovorila, kajti zavedala sva se, da bo enkrat potreboval takšno ležišče in se odločila, da mu ga kupiva. To pa je bila najboljša odločitev, ker je sin komaj čakal, da se doma postelja sestavi. Jaz sem bila še vseeno skeptična, da ko bo prišel večer in bom moral sin zaspati, da ne bo zaspal v svoji postelji, ampak bo prišel k nama. Sin je bil tako vesel, da je ta dan šel spat že prej, kot po navadi. Midva sva še gledala film, on pa je zaspal. Nisem mogla verjeti, da mu je bilo novo ležišče tako všeč, da je dejansko zaspal. Le kaj sva čakala tako dolgo? Če bi vedela, da je krivo ležišče, bi mu posteljo kupila že veliko prej. Očitno ima rad veliko posteljo, le da nama tega ni povedal, mogoče pa tudi sam ni vedel, zakaj noče spati v svoji sobi, dokler ni videl te postelje.
Problem rešen, otrok ima novo ležišče in sedaj spi v svoji sobi.