Že praktično odkar pomnim sem se vedno zelo rad odpravil na morje. Morje smo vsako leto namreč obiskali s starši, ko sem bil še zelo mlad. Takrat smo se večino časa odpravili na kampiranje za kakšen teden ali dva. Medtem pa nas je oče velikokrat vozil naokoli s čolnom. To mi je bilo res zelo zanimivo in vedno sem se veselil, ko sem izvedel, da bomo šli kakšen krog z čolnom po morju. Tako mi je bila navtika nekako zanimiva že, ko sem bil res zelo majhen. Z leti pa sem se čedalje manj na morje odpravljal s starši in smo se začeli bolj odpravljati s prijatelji. To je bilo precej zabavno, kajti na nek način je bilo to zame nekaj novega, saj smo se s prijatelji lahko zabavali na drugačen način kot takrat, ko sem hodil z družino.
Moram pa reči, da sem vseeno malo pogrešal tiste vožnje s čolnom. Navtika je bila namreč tako velik del mojega otroštva, da sem si želel s tem nekako nadaljevati in se še vedno voziti, vendar nihče od nas ni imel izpita za čoln. Zaradi tega sem se odločil, da ga bom opravil kar sam. To se mi je zdela odlična ideja, saj sem imel čolne zelo rad in sem bil prepričan, da bodo tudi moji prijatelji uživali, ko bi se peljali s čolnom po morju. Tega sem se zato res lotil in zelo hitro pridobil izpit za čoln.
Dopusti na morju so postali še toliko bolj zabavni, zato tistega izpita in denarja, ki sem ga v to vložil, niti malo ne obžalujem. Danes je tako navtika zame nekaj tako posebnega kot je bila, ko sem bil še otrok, le še toliko bolj, saj se lahko s tem ukvarjam sam.