Ko sem začel prvič resno delati, torej ko sem končal s študijem in vsemi študentskimi deli, ter se prvič redno zaposlil, sem bil prepričan, da je najbolj pomembno to, da bom dobro in hitro delal, ter končal z vsemi opravili hitro in kakovostno. Zdelo se mi je, da je to tisto, kar delodajalcu največ pomeni in bom lahko na ta način hitro napredoval. Nekako tako je bilo namreč, ko sem opravljal študentska dela. Ampak skozi leta sem lahko ugotovil, da to ni tisto, kar je najbolj pomembno. Seveda ima tudi to velik pomen, vendar pa to ni bilo tisto bistvo, kajti pri meni je bilo očitno, da imam eno veliko pomanjkljivost in sicer poslovna komunikacija.
Ta mi namreč nikoli prej ni bila jasna. Nisem vedel, da je ravno komunikacija, ki jo imam s svojimi sodelavci in s strankami tista, ki bo naredila največjo razliko. To pa sem lahko ugotovil skozi čas, saj je bilo očitno, da moji sodelavci velikokrat ne razumejo kaj želim povedati. Primer tega je bil, ko smo imeli kakšen sestanek. Takrat je bila poslovna komunikacija zelo pomembna, saj smo se v teh trenutkih dogovorili o tem, kaj bo kdo delal, ali pa smo na hitro predstavili, kaj je kdo delal in kaj bo moral kdo še nadgraditi oziroma narediti. O tem so me nato skozi čas tudi opozorili moji sodelavci, ter sem takrat videl, da je poslovna komunikacija nekaj, na čem bom moral še nekoliko delati.
Zato sem začel res v prostem času dajati nekoliko več pozornosti na to, kako neko reč predstavim, oziroma kako povem, kaj sem naredil. Sprememba sicer ni bila skozi noč, ampak čez čas sem lahko res videl, da se je moja poslovna komunikacija konkretno izboljšala. To so opazili tudi moji sodelavci, ter so me o tem celo pohvalili, kajti naše sodelovanje se je očitno izboljšalo.