Nekaj časa nazaj sva se s punco odločila, oziroma se začela pogovarjati o tem, če bi imela otroka. To je bilo namreč nekaj, o čem se pred tem nisva največ pogovarjala, oziroma ne toliko, kot bi se morala. Vedela pa sva oba, da si želiva otroka, vendar naju je bilo verjetno strah začeti ta pogovor, ker se nama je zdelo, da nisva pripravljena na to in naju je bilo nekako strah, kaj bo rekla druga oseba. Ampak glede na to, da na starševsko življenje prav nihče ne mora biti pripravljen, sva dala vendarle ta najin strah na stran, ter se začela resno pogovarjati o tem. Tedaj pa je padla odločitev in nekaj časa kasneje se je najina družina povečala za enega člana. To pa je bilo res nekaj neverjetnega, nekaj česar besede sploh ne morajo opisati. Seveda vse ni bilo tako lahko, ter so na poti prišle mnoge ovire ampak ko gledaš svojega malčka, kako raste in se razvija, na vse te ovire in težave kar pozabiš.
Ko pa je minilo nekaj časa, ter je bilo konec tiste porodniške, sva hitro videla, da bova potrebovala kakšno varstvo otrok v času, ko sva bila oba odsotna. Sicer sva imela ravno takšne urnike, da se to velikokrat ni zgodilo, vendar pa so vseeno prišli dnevi, ko sva bila oba v službi, sva imela opravke ali kaj takšnega. Za takrat sva morala poiskati kakšno varstvo otrok v okolici Ljubljane, kajti drugače nisva vedela, kam dati otroka, razen kakšni babici, oziroma najinim staršem, ki so bili sicer vedno veseli, da so lahko pomagali, ampak jih nisva želela obremenjevati.
Na koncu pa sva le našla odlično varstvo otrok, kateremu sva zaupala, ter res menila, da je odlično okolje za najinega otroka. To je bilo prav tako v Ljubljani, kar nama je še kako ustrezalo, saj je bilo tako potrebne manj vožnje in časa do varstva in doma.