Ko sem prvič prijel teniški lopar v roke, si nisem predstavljal, da bo tenis postal moj najljubši šport. Sprva sem ga igral le iz radovednosti, ko me je prijatelj povabil na trening. Že po nekaj udarcih pa sem ugotovil, da mi je igra tenis zelo všeč. Navdušili so me hitri gibi, natančni udarci in občutek zadovoljstva, ko sem žogico uspešno poslal čez mrežo. Od takrat naprej sem komaj čakal vsak naslednji trening.
Na začetku mi ni bilo lahko. Veliko žogic je končalo v mreži ali zunaj igrišča. Trener mi je potrpežljivo razlagal pravilno držanje loparja, gibanje po igrišču in tehniko udarcev. Poslušal sem njegove nasvete in se trudil, da bi bil z vsakim treningom boljši. Kmalu sem opazil, da se moj servis izboljšuje, udarci postajajo natančnejši, predvsem pa sem začel bolj razmišljati o sami igri. V šoli so kmalu opazili moj napredek. Pri športni vzgoji sem vedno z veseljem sodeloval pri teniških vajah in pomagal sošolcem, ki so se šele učili osnov igre tenis. Učitelj me je pohvalil zaradi prizadevnosti in športnega odnosa. To mi je dalo še dodatno motivacijo za trening. Ob koncu šolskega leta je šola pripravila teniški turnir. Prijavilo se je veliko učencev, zato sem vedel, da me čakajo zahtevni dvoboji. Bil sem nekoliko nervozen, vendar sem zaupal vase in v vse, kar sem se naučil. Tekmo za tekmo sem igral bolj samozavestno. V finalu sem se pomeril z odličnim nasprotnikom, ki je bil prav tako zelo spreten. Po napeti igri sem zmagal in osvojil prvo mesto. Tako je danes tenis moj najljubši šport.
Naučil me je discipline, potrpežljivosti in poštene igre. Vsakič, ko stopim na teniško igrišče, se spomnim svojih prvih udarcev in ugotovim, kako daleč sem prišel. Verjamem, da bom z enako voljo in trudom še napredoval ter užival v športu, ki mi je zares prirasel k srcu.