Arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) si je v očeh mednarodne strokovne javnosti pridobil položaj umetnika, ki za izražanje sodobnega duha v prostorskih ureditvah v razponu od drobnega nagrobnika do celega mesta ni potreboval tudi novega modernističnega jezika. Osebno podoživete in preoblikovane oblike iz preteklosti so mu povsem zadostovale za izražanje še tako pretanjene arhitekturne vsebine. Moderne dobe ni razumel kot zareze in popolnega preloma s preteklostjo. Prav nasprotno je menil, da je mogoče zgodovinske arhitekturne teme – in to ne le iz evropske preteklosti – uspešno oblikovati tudi v sodobnosti. Plečnik se je skratka čutil za suverenega nadaljevalca zgodovine. Prav takšno stališče mu je hkrati omogočilo, da je mogel v svojih arhitekturnih stvaritvah v največji meri ohranjati čut za simbolične naloge. Njegove osebnostne lastnosti, njegov pogum, da je iskal izvirno rešitev za tako zahtevno nalogo, kot je pozidava pokopališkega poslovitvenega kompleksa, in brezpogojna zahteva po izvedbeni kakovosti so naposled privedli do monumentalnega, a hkrati intimnega ambienta prostora zadnjega slovesa.

 

Ko se je arhitekt v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja začel ukvarjati z vprašanjem ureditve Žal, kot so jih pozneje poimenovali, je bil zrel arhitekt z globoko osebno izkušnjo izgube svojih najbližjih: staršev, sestre in brata. Pred sabo je imel antični zgled drobnih arhitektur, edikul, in spomenikov v zelenju, in rekel si je: »Uredimo vrt slovesa z rajnkimi; v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako da bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.« Pozneje je zamisel imenoval Vrt vseh svetih in oblikoval vsako vežico drugače, v duhu različnih zgodovinskih in kulturnih grobnih arhitektur, ter prispeval nekaj povsem svojih, izvirnih domislic. K temu je dodal tri pomembne sestavine: veliki vhodni stebriščni portal, molilnico v njegovi osi in poslopje delavnic, s katerim je kot z nizkim pokritim zidom zavaroval kompleks s severne strani. Celotni kompleks, tako s portalom, parkovno ureditvijo kot z vsako vežico posebej – tudi v notranjščini – nosi izjemno simbolno težo. Žale so zanj mesto mrtvih, prispodoba stare atenske nekropole. Zoženi osrednji del stebriščnega portala, prepesnjenih antičnih propilej, opozarja na tanko črto, kratek korak, ki ločuje življenje od smrti. Mesto mrtvih ima svoj veliki trg pred fasado templja – molilnice z baldahinom nad katafalkom, ki služi javnemu slovesu od pokojnih. Vežice pa so namenjene zasebnemu slovesu od umrlih. Zato so notranjščine tako tesne, komaj za pokojnika in najožje družinske člane. Vhodi vanje so umaknjeni od neposrednih pogledov; v ta namen so urejene tudi žive meje. Notranjščine je arhitekt opremil z lestenci, simboli luči, in pa s križi, simboli odrešenja. Plečnik je resda izhajal iz svojega krščanskega gledanja na poslednje stvari, vendar je mislil tudi na ljudi z drugačno vero, na ljudi brez vere, neznane umrle brez imena ... Tem zadnjim je namenil vežico sv. Adama in Eve. Simbolika poslovitvenih objektov in globoka pietetnost do slehernega žalujočega, vendar brez vsakršne sentimentalnosti, postavljata Plečnikove Žale med najpomembnejše tovrstne arhitekturne stvaritve 20. stoletja v Evropi.

 

 

Dr. Peter Krečič