Razstava

80 let spomenika Napoleonu in Iliriji Jožeta Plečnika

Otvoritev: 1. oktober 2009, ob 21. uri
2. oktober–15. november 2009
Arhitekturni muzej Ljubljana, grad Fužine

Na razstavi, s katero bomo počastili dvestoletnico ustanovitve Ilirskih provinc, bo na ogled nekaj ključnih risb in načrtov za spomenik in ureditev okolice, vrsta kakovostnih fotografij, posnetih ob odkritju spomenika in pozneje, spominska publikacija z zgodovinskimi razpravami o Ilirskih provincah, ki jo je oblikoval Plečnik, izvod francoske revije L’Illustration s posnetki z odkritja spomenika. Ta del bodo dopolnjevali nekatere Plečnikove risbe in drugi dokumenti ter celo kratki film Janka Ravnika s slovesnosti ob odprtju.

Razstava je odprta ob delavnikih od 9. do 15. ure, v soboto od 10. do 18. ure in v nedeljo od 10. do 15. ure, prazniki zaprto. Vstop je brezplačen.

Muzejski večer

Dr. Peter Krečič, 80 let spomenika Napoleonu in Iliriji Jožeta Plečnika

Sreda, 28. oktober 2009, ob 19. uri
Arhitekturni muzej Ljubljana, grad Fužine

Vljudno vas vabimo na muzejski večer, posvečen osemdeseti obletnici Plečnikovega spomenika Napoleonu in Iliriji, ki bo v sredo, 28. oktobra 2009, ob 19. uri v Arhitekturnem muzeju Ljubljana na gradu Fužine. Ob predavanju dr. Petra Krečiča bo glasbeni program izvedel Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana.

Širši urbanistični in umetnostnozgodovinski vidik Plečnikovega spomenika Napoleonu in liriji

Plečnikov učenec Dušan Grabrijan je v časniku Slovenec 19. 8. 1938 objavil članek z naslovom Spomenik kralja Aleksandra v Ljubljani, v katerem je razkril skrivnost Plečnikovega urbanističnega načrtovanja Ljubljane. Po njegovem Plečnik oblikuje mesto tako rekoč od svoje hiše v Trnovem: od nje oziroma od trnovske župne cerkve je zasnoval tako imenovano kopno os, ki poteka po Emonski in Vegovi cesti do Kongresnega trga in bi se, če bi mu bilo dano, iztekla v na novo zasnovani Južni trg z vstopom prek Aleksdandrovih propilej ob severnem robu parka Zvezda. Primerjal jo je - če se omejimo na bistvo - z veliko pariško potezo, ki so jo gradili Ludvik XIV. in njegovi nasledniki in ki veže nekdanjo kraljevo palačo Louvre prek Tuilerij in pripadajočega vrta s trgom Coconcorde ter sega vse do Champs Elysées. Grabrijanovo temeljno odkritje smo pozneje dopolnili s tezo, da obstaja še druga, vodna os, to je Ljubljanica, ki jo je arhitekt sistematično oblikoval od Špice, kjer se reka cepi na Gruberjev kanal in Ljubljanico, mimo Trnovskega pristana in Krakovskega nasipa, Čevljarskega mosta in Tromostovja s tržnico vse do zapornice na Vrazovem trgu. Dalje, da je Plečnik na ti dve “vzporednici” položil še nekaj “pravokotnic”, kot je oblikovano porečje Gradaščice, preurejena Zoisova cesta z iztekom na Šentjakobski trg in Pot na Grad, ter ključna poteza, ki veže osrednjo tivolsko Jakopičevo sprehajališče prek Cankarjeve in Čopove s Prešernovim trgom z izpeljavo na centralno ljubljansko dominanto - Ljubljanski grad.

Naročilo mestnih oblasti za postavitev spomenika Napoleonu in Iliriji je prišlo Plečniku kot naročeno in v pravem trenutku. Na kopni osi, ki je ravno v tistem času začela dobivati prve oprijemljive obrise v Trnovem, kjer so se po njegovih načrtih pravkar lotili prenove spodnjega porečja Gradaščice s Trnovskim mostom, urejanja prostora pred cerkvijo in celo potegnili porfirni tlak do Plečnikove hiše na Karunovi ulici, se mu je ponudila priložnost, da z na daleč vidnim znamenjem v prostoru jasneje nakaže svoje daljnosežne načrte preoblikovanja mesta. Zamisel za spomenik na tej lokaciji je dal Maks Fabiani v svojem načrtu popotresne Ljubljane, Plečnik pa je po besedah Marka Pozzetta svoj spomenik genialno prestavil na “pravšnje” mesto, česar pa seveda - glede na to, da so se za postavitev povsem novega spomenika odločili šele sredi julija 1929 -, v svoji Regulaciji mesta Ljubljane, objavljeni prav leta 1929 v reviji Dom in svet, še ni mogel predvideti. Po prvih ureditvah bližnje Zoisove ceste in Šentjakobskega trga ter Kongresnega trga med letoma 1926 in 1927 je bilo to tretje večje naročilo ki ga je Mestna občina ljubljanska zaupala Plečniku. Če upoštevamo, da so mu prav tedaj dali v delo še ureditev bregov Gradaščice in načrtovanje Trnovskega mostu ter nižje ležeče peščeve brvi, je Plečnik nedvomno že imel jasno predstavo, kako bo povezal že obdelane lokacije oziroma lokacije, ki so se začele izvajati. Njegova zamisel kopne osi je s spomenikom Napoleonu in Iliriji ter z ureditvijo dela Vegove ceste dobila močno, fizično, oprijemljivo oporno točko v samem prostoru. Njegova urbanistična metoda je blizu načinu urbanizacije mesta, kot jo je v 16. stoletju sprožil papež Sikst V. v Rimu s povezovanjem trgov pred velikimi božjepotnimi cerkvami, ki jih je optično označil z vitkimi obeliski. Tako je tudi Plečnik s spomenikom, arhitekturnim ozadjem, tlakovanjem, stebrički, zasaditvijo drevja ipd. vnaprej označil prostor urbanizacije, določil mrežo in predvidel, da bo - morebiti šele čez leta - vanjo umeščal svoje zgradbe, kar se je zgodilo prav v bližini Napoleonovega spomenika s poznejšo pozidavo njegove stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice.

Po ohranjenih zapisnikih mestnega gradbenega odsedka in časopisnih poročilih so se za postavitev povsem novega spomenika, kot je zapisano, odločili dokaj pozno, šele sredi julija leta 1929, tako da so morali zelo hiteti z vsemi deli, od načrtovanja regulacije Vegove in spomenika ter drugih nujnih posegov do izvedbe vseh del. Plečnik, ki je imel še svežo izkušnjo s postavitvijo monolitnega obeliska na tretjem dvorišču praškega gradu, na kaj podobno drznega in velikopoteznega v Ljubljani ni mogel misliti. Sprejel je dejstvo, da se je treba v Ljubljani prilagajati precej skromnejšim razmeram, v konkretnem primeru pa tudi kratkim rokom izvedbe. Kljub temu se mu je posrečilo poleg samega spomenika uresničiti še dokaj obsežno preoblikovanje neposredne okolice spomenika. Poskrbeti je moral predvsem za to, da se bo spomenik na nanovo reguliranem trgu kar najbolje izrazil. Okolica trga, ki je pozneje dobil ime po Napoleonu, je bila, sodeč po novinarskih poročilih, “prava gmajna”, torej precej neurejena. Plečnik je zravnal površino trga z ravnjo Vegove ulice (po tej intervenciji je moral gostilni Pri Panju prizidati malo stopnišče s podestom, da je bilo mogoče vstopiti v hišo, ki je bila zdaj kak meter nad novo ravnjo). Na razmeroma veliki peščeni površini med gostilno in robom cestišča je bilo dovolj prostora za postavitev valjastega tobačnega kioska, prekritega s položno, skoraj ravno pločevinasto kritino. Ni zanesljivih dokazov, da je kiosk stal tam že ob odkritju spomenika, a ga je arhitekt zelo premišljeno postavil v lok cestnega zavoja in tako pripomogel k razumevanju logike poteka krivulje tega dela trga oziroma križišča z Rimsko cesto. Očitno je tudi, čeprav o tem ni poročil, da so bila pogajanja s križevniki uspešna, saj so Plečniku omogočila, da je v ozadju spomenika postavil dve mali arhitekturi s polkrožnima nišama za drevesi; vzhodna mu je hkrati rabila za zaslon, za katerega je umestil javne sanitarije, medtem ko je dal ves prostor med njima in v ozadju zasaditi z visokim drevjem, kar je pozneje, ko so se drevesa razrasla, dajalo belemu spomeniku izvrsten kontrast - temno, zeleno ozadje. Da bi poudaril središčni pomen spomenika na izteku Vegove v križišču z Rimsko cesto in trgom, je dal z zasaditvijo topolov na vogalu Rimske in Emonske ulice višinski poudarek jugozahodni stranici trga, severozahodno stranico pa je razgibal z izmenično zasaditvijo visokih stebrastih topolov in kupolastih vrb žalujk in tovrstno oblikovanje poteze potegnil vse do ulice Soteska.

Novinarji so v splošnem naklonjeno ocenjevali dogajanja na gradbiščih. Eden med njimi pa je imel ob številnih pohvalah zamisli spomenika ter Plečnikovih posegov na trgu in ob Vegovi cesti kar nekaj pomislekov glede arhitektove zamisli o ureditvi roba nekdanjega renesančnega obzidja ob nepozidanem zemljišču po podrtju Knežjega dvorca. Šlo je, kot je zapisal, za prvotno nenačrtovano domislico, po kateri so v zadnjem hipu na ostankih obzidja namestili vrsto betonskih kock. “Betonske kocke vrh knežjega zidu nekam ne harmonizirajo z zidom, ki je dobil nekako podobo srednjeveške trdnjave,” je sklenil poročevalec. Tedaj in še dolgo zatem niso uvideli je, da je Plečnik s celotno ureditvijo okolice spomenika želel ustvariti svečano okolje obrednega prostora, nenazadnje je na terasi za linijo kubusov načrtoval častno tribuno, ki je potrebovala oblikovani rob. Središče trga zavzame stroga, kvadrasta oblika sestavljenega obeliska, ki jo vrh podstavka tesno obstopajo štirje kvadrasti stebriči. Arhitekt je pozneje dopolnil svoj prvotni načrt z dodatnimi štirimi stebrički iz cenejšega gradiva na vogalih razširjenega okvira spomenika in dodatno zasaditvijo drevja in zelenja. Od te se je ohranil zgolj topol na vzhodni strani spomenika, ki spomeniku, če ga gledamo z Rimske ceste, še danes daje učinkovito ozadje. Njegova poznejša ureditev teras pred palačo Narodne in univerzitetne knjižnice s spomenikom Simonu Gregorčiču na njenem začetku je nadomestila prvotno zamisel ureditve roba obzidja z betonskimi kockami. Te so imele poleg naslonila za slavnostno tribuno za potrebe slovesnosti ob odkritju spomenika tudi vlogo uvoda in likovne spremljave kubično sestavljenega spomenika, podobno kot niz betonskih krogel na kvadrastih podstavkih ob robu osrednje parkovne ploskve na Šentjakobskem trgu z Marijinim stebrom, urejenem dve leti prej. Če sta bližina cerkve in značaj trga s stebrom, posvečenem Mariji Brezmadežni, samoumevno ustvarjala občutje obrednega prostora, je Plečnik z razmestitvijo kubusov ob robu obzidja odmeril Napoleonovemu spomeniku enako obredno težo kot spomeniku z religiozno vsebino. Plečnikovo sporočilo je jasno: vsak spomenik označuje sveti prostor. Za doživetje obrednega je potrebna priprava, po Plečnikovi predstavi likovni jezik, ki formalno poveže izbrane prvine okolice spomenika z njegovo temeljno likovno idejo.

Poročevalec, ki je negodoval nad ureditvijo z betonskimi kockami na ostankih obzidja, omenja tudi vogal enega od kamnitih kvadrov, ki sestavljajo spomenik. Kakor se je Plečnik za obrobo ostankov obzidja s kubusi “odločil šele med regulacijo”, sodi tudi vogal devetega ali desetega kvadra (v resnici štirinajstega, op. p.) na spomeniku med umetnikove posebnosti. “Kar pustite ga,” je dejal mojster kamnosekom. “Je posebnost in nič ne moti.” Po ustnem izročilu pa je bila zgodba o kamnitem kvadrastem vložku v spodnjem delu 14. kvadra (ali četrtega kvadra od vrha) mnogo bolj dramatična. Pri postavljanju štirinajstega kvadra se je njegov spodnji del odlomil, morda le grdo okrušil. Kamnoseki so prihiteli k Plečniku, ki je bil po takratnem poročanju sodeč sicer ves čas na gradbišču. “Gospod profesor, nesreča se je zgodila!” “Kaj se je zgodilo, povejte že,” vpraša arhitekt. “Kamen se nam je odlomil,” skrušeno povedo, “vendar ga lahko tako zalepimo, da se ne bo nič videlo.” “Ne, kamna se ne lepi!” jih zavrne. “Lahko pa napravite kamnit vložek. Ga bomo dali v primerno izdolbeno odprtino v kamnu,” jih nekoliko pomiri. Kamnoseki izdelajo vložek, ki na dveh straneh kvadra izstopa za nekaj centimetrov, in ga vdelajo v vdolbino. Kamnoseki so pričakovali, da ga bodo zdaj obklesali in zravnali s površino kvadra. Na njihovo presenečenje pa jim Plečnik pravi, naj kar tako pustijo, kot je. “Kaj naj zdaj to pomeni?” se začudijo. Plečnik lakonično: “To bo zdaj kamen spotike.” Iz tega opisa se bolj kot kjer koli drugje razkriva Plečnikov odnos do gradiva: plemenitega gradiva se ne sme lepiti in sploh na noben način poskušati zavesti opazovalca. Etika naloge in rabe gradiva po njegovem tega preprosto ne dopuščata. Plečnikova morala pravi: če že moraš prikriti težavo, potem jo izpostavi! Sijajen zgled njegovega drugega velikega načela “Iz težave napraviti vrlino!” in hkrati nazoren prikaz, kako se ob pomembnih spomenikih v mestu porajajo legende o njihovih stvariteljih.

Dr. Peter Krečič

Strokovno vodstvo po razstavi in ustvarjalna delavnica za otroke

Sobota, 3. oktober 2009, ob 11. uri

Ob Dnevih evropske kulturne dediščine prirejamo ob 11. uri strokovno vodstvo po razstavi kustosinje Plečnikove zbirke Ane Porok.

Ob isti uri bo organizirana ustvarjalna delavnica, na kateri bomo spregovorili o pomenu Ilirskih provinc, predvsem pa o Plečnikovem prispevku, in se seznanili z načrti za izvedbo spomenika. Otroci bodo nato pod vodstvom mentorice ustvarili pomanjšano repliko spomenika. Prijave za delavnico zbiramo na e-naslovu: natalija.milovanovic(at)aml.si ali na telefonski številki 041 374 675.

Ustvarjalno delavnico pripravlja Oddelek za pedagoške dejavnosti Arhitekturnega muzeja Ljubljana v sodelovanju s Kreativno šolo Ateljeja 2050.